Rimljani in vinum

Vino je stara kulturna pijača. Za zibelko vinogradništva velja Bližnji vzhod (pred 9000 leti). Prvi vinogradniki na naši celini so bili Grki, na sedanjih arabskih tleh pa Egipčani in Feničani.  V starem Egiptu je grozd predstavljal simbol zdravja in življenjske moči, vino pa je bila sveta pijača, ki so jo darovali bogu rodovitnosti - Ozirisu. Vino je omenjal tudi Babilonski kralj Hamurabi in v svojem zakoniku je že opozarjal na čezmerno uživanje alkohola. Grki so imeli svojega boga Dioniza, ki jim je daroval vino.

Pri Rimljanih so slavili Bakhusa (bog vina, pomladnega cvetja in ekstaze). Bil je zaslužen za odkritje in vina, negoval je kulturo vinske trte in učil kako iz grozdja narediti vino. Vino je dobilo ime po grški besedi OINOS (vino) in to ime so prevzeli tudi Rimljani za plemenito pijačo. Pravili so ji vinum. Bakhusu v čast so pripravljali bakanalije, ki so se jih na začetku udeleževale samo ženske, kasneje pa so se pridružili tudi moški. Bile so pravi vinski festivali karnevali z obiljem hrane in pijače, ki  jo je spremljal kulturni program, z obilo glasbe in plesalkami. Bogate večerje so trajale do jutra. Sužnji so prinesli goste, ki so ležali na divanih in prinašalci, ki jih je gospodar izbral izmed najbolj postavnih sužnjev, so jim eno za drugo prinašali jed. Gostje so ležali na levem boku, z desno roko pa so si hrano nosili v usta. V posebnih bližnjih sobah so svojo umetnost izvajale izkušene ženske. Gostje, ki so požrli preveč hrane jo izbruhali, nato pa veselo jedli naprej. Na koncu večerje so gostje utrujeni odhajali in sužnji so jim pomagali domov.

V rimskih časih je imelo vino svoje mesto v številnih področjih življenja. Bilo je del verskih obredov, darovali so ga bogovom, uporabljali v medicinske namene, pri kuhanju in seveda kot pijačo. Za prevoz in shranjevanje vina so uporabljali amfore.

V zgodnjem Rimu je bilo vino malo razširjeno, bolj se je razširilo z ustanovitvijo republike, ko je Cezar vino pripeljal na dvor. Že v tistem času so tudi Rimljani kot pred njimi Grki vino mešali z vodo (imelo je visoko vsebnost alkohola) in mu dodajali led. Prav tako so imeli radi tudi segreta vina. Vino so dodajali tudi hrani in pripravljali so različne vinske omake. Stari Rimljani, se štejejo za mojstre pridelave vina. Rimljani so ugotovili, da s staranjem vino pridobi na okusu in vrednosti. Vina so označili kot stara, če bi bila starejša od leta dni.

V zgodnjem Rimu so vino smeli piti samo moški starejši od 35 let, ženskam pa pitje vina ni bilo dovoljeno. Omejitev pri pitju je veljala za vojake v službi. Možu je bilo dovoljeno, da je lahkos poljubom preveril ženo, če se je pregrešile in pila vino. Kasneje pa so prvenstveno za ženske pripravljali filtrirano vino z medom (Mulsum), saj jim je bilo pitje naravnih vin prepovedano. Žensko, ki je pila naravna vina so po rimskem pravu lahko kaznovali s smrtjo. Nečistovala je namreč z Liberom (bog vseh rastlinskih in telesnih sokov, tudi semenske tekočine). Mulsum so pili tudi kot aperitiv pri slavnostni večerji in sicer ob predjedi. V prepričanju, da bo vonj nevtraliziral učinek vina, so si gostje slavnostnih pojeden na glavo posadili venčke iz cvetja ali bršljana ali lovora. Kralj gostije (rex bibendi), ki je bil običajno hišni gospodar je skrbel, da so bili gostje dobro postreženi in da se niso napili.

Zaradi zaščite vinogradništva v ožji domovini je rimski senat prepovedal gojenje vinske trte v svojih provincah. Šele cesar Probus (276-282) je začel pospeševati vinogradništvo tudi v zasedenih provincah in tako tudi pri nas. Tako so Rimljani vinsko trto ponesli po Evropi in vinogradništvo razširili do koder je trta lahko dala primerne sadove. Hvaležni smo Rimljanom, da so poskrbeli za razcvet vinogradništva v naših krajih, saj vinska trta pri nas zelo lepo uspeva in nas razvaja z žlahtnimi okusi vipavskih vin.

“Dant animos vina.”
Vino je žlahtna pijača in kozarec dobre kapljice predstavlja svojevrsten užitek, zlasti če ga spijemo v dobri družbi in ob dobri hrani. Znan latinski pregovor pravi: “Dant animos vina.” (“Vino daje pogum.”) Vendar preveč poguma škodi, zato je potrebno imeti pravo mero in dajati prednost kvaliteti pred kvantiteto. 

Copyright © 2011 Kulturno izobraževalno društvo Teodozij, Vrhpolje pri Vipavi. Vse pravice pridržane.